Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Kar bi morala biti za Alexandrio Loutitt priložnost življenja, se je že lani poleti sprevrglo v pravo nočno moro. Nekdanja svetovna prvakinja si je na generalki na prenovljenih skakalnicah v Predazzu ob padcu strgala križne vezi v kolenu in je primorana izpustiti celotno olimpijsko sezono. Kljub temu je prišla v Italijo na vrhunec zime.
19. september 2025 kanadski smučarski skakalki Alexandrii Loutitt ne bo ostal v lepem spominu. Potem ko je bila dan prej na tekmi velike nagrade na srednji skakalnici v Predazzu uvrščena na četrto mesto, se je selitev na sosednjo, večjo napravo za 22-letnico iz Calgaryja končala v bolečinah.
Na olimpijski generalki je poletela vse do 129 metrov, a ob pristanku “padla” z velike višine. Njeno levo koleno ni zdržalo obremenitev, Kanadčanka, ki sicer po deset mesecev letno živi v Sloveniji, pa si je strgala sprednje križne vezi. Posledično je bilo za svetovno prvakinjo iz Planice 2023 olimpijske sezone konec, še preden se je sploh začela.
Po težkem obdobju rehabilitacije, v katerem je veliko dela opravila z reprezentančno psihologinjo, oči pa ji je po pogovoru odprla tudi rojakinja Abigail Strate, se je odločila, da se bo vrnila na “prizorišče zločina”. V Predazzu je glasna navijačica kanadskih skakalk in življenjskega partnerja, Avstrijca Daniela Tschofeniga. Nekaj minut pa si je vzela tudi za pogovor za Sportklub, v katerem ni šlo brez omembe najboljše skakalke zime Nike Prevc.
Intervju: Alexandria Loutitt
Alexandria, po poletnem padcu in poškodbi kolena, ki vam je vzela olimpijsko sezono, ste se vrnili na “kraj zločina”, v Predazzo. Kako je?
Ni tako težko, kot sem mislila, da bo. Kar nekaj časa je že minilo od padca na tej skakalnici, tako da sem se lahko uspešno spopadla in sprocesirala situacijo. Okoli sem imam zelo močno podporo, sijajne ekipne kolegice in partnerja, ki so mi zelo pomagali. Prav zaradi njih je še lažje biti tukaj in jih podpirati.
Kako poteka rehabilitacija, kako daleč ste?
Zaenkrat zelo dobro, zelo sem zadovoljna s potekom. Trenutno sem nekje na štirih mesecih okrevanja. Že lahko tečem na smučeh, delam majhne poskoke, tečem, delam tudi vaje z utežmi. Življenje spet postaja normalno.
Načrt vrnitve na skakalnico?
Če bo vse potekalo po načrtih, bom na skakalnici spet nekje konec junija ali v začetku julija. Ne vem pa še, ali bom poleti že nastopala na tekmah velike nagrade ali pa si bomo skupaj s trenerji vzeli čas in se bom tekmovalno vrnila na začetku nove sezone svetovnega pokala.
Kako pomembna je bila ekipna podpora v tednih po poškodbi? Vmes ste se vrnili tudi domov v Kanado.
Večji del zime sem preživela v Avstriji pri Danielu Tschofenigu in njegovih starših, samo za božične praznike sem bila doma v Calgaryju. V normalni sezoni je kaj takšnega neizvedljivo, tokrat pa se je prvič, odkar sem bila stara 15 let, ponudila priložnost, da božič preživim v krogu družine, tudi s starimi starši. Čeprav sem med temi prazniki zelo rada z Danielovo družino, ki sem ji zelo hvaležna za vse, pa je biti v krogu svojih domačih nekaj posebnega.
Torej ima poškodba tudi dobro plat.
Zagotovo. Situacija mi je odprla oči, znova sem ugotovila, zakaj imam tako zelo rada smučarske skoke. Predtem sem namreč preveč razmišljala samo o tem, kako zmagati. In o tem, zakaj nisem dovolj dobra, če nisem zmagovala. In iz takšnega razmišljanja se po navadi ne izicimi nič dobrega. Po poškodbi pa sem se vrnila k temeljem, ugotovila sem, da tisto, kar najbolj pogrešam, niso zmage. Pač pa srečevanje z drugimi skakalkami na vrhu skakalnice, čakanje in navijanje v izteku za Daniela na moških tekmah. Vse te majhne trenutke, ko sem kot športnica obkrožena z vsemi ljudmi okoli sebe. Seveda pa sem pogrešala tudi skoke in adrenalin ter vznemirjenje, ki jih prinašajo. Tudi nepredvidljivost, zaradi katere sem se poškodovala. A danes mislim, da sem se očitno morala.
Kako težko pa je bilo z mentalne strani?
V ekipi imamo psihologinjo, za katero sem zelo hvaležna. Sploh v prvih tednih po poškodbi sva se veliko pogovarjali in intenzivno delali na tem. Kmalu po operaciji pa sva se o celotni situaciji pogovorili tudi z Abi (Abigail Strate, op. p.) , ki je šla v karieri čez isto poškodbo. Pa zdaj vidimo, kako ji gre. Nobenega vprašanja ni, če si po takšni poškodbi še lahko vrhunski skakalec. Pomagala mi je spet najti samo sebe in pogled na situacijo. Šalim se, da sem si kot športnica vzelo absolventsko leto (smeh). Nekako sem našla samo sebe, pa ne samo v športnem smislu. Srečna sem, veselim se vrnitve na skakalnico, a vem, da imam poleg skokov še veliko dobrih stvari v svojem življenju.
Šok je bil tudi za ostale kanadske skakalke, vaša ekipa je majhna.
Je bil kar močan udarec, sploh ker imamo kot ekipa visoke cilje. Že v javnosti, še bolj pa za zaprtimi vrati, je več kot jasno, kako blizu smo si punce v kanadski reprezentanci in kako pomembne smo druga za drugo. Če ene ni, je to res velika sprememba.
Kako ste do zdaj videli sezono Strate? Na novega leta dan je dočakala prvo zmago v svetovnem pokalu.
Zelo sem ponosna na njo. Ima odlično sezono, super je, da Kanada kroji svetovni vrh tudi ob moji odsotnosti. Srečna sem, da ji vse uspeva, kot si želi.
Če že letos ne more tekmovati na olimpijskih igrah, pa so se vam pred štirimi leti v Pekingu uresničile sanje z bronasto kolajno na mešani ekipni tekmi.
Ja, res je bilo kot v sanjah. Mislili smo, da bomo s tistim odličjem rešili vse težave našega športa v Kanadi, pa ni bilo tako. A nekaj stvari se je vendarle premaknilo na bolje. Predvsem pa se je snežna kepa zame in za Abi začela valiti, od takrat sva samo še napredovali. Takrat sva se spraševali, če si to zasluživa, a v štirih letih od takrat sva dokazali, da si. Da sva močna sila v skokih, Kanado sva postavili na zemljevid tega športa.
Kako pa ste videli sezono svojega partnerja, Daniela Tschofeniga?
Imel je kar nekaj vzponov in padcev, a več se naučimo iz zadnjih.
Kaj pa razplet ženske olimpijske tekme na srednji skakalnici?
Bilo je res zanimivo, sploh pri vrhu malce nepričakovano, a to je dobro za naš šport. Nika Prevc je zagotovo čutila veliko pritiska, a moramo vedeti, da je zelo mlada. Komaj 20 let ima. Pred njo je še veliko olimpijskih iger, veliko možnosti za kolajne. Mislim, da ljudje njenih uspehov ne cenijo dovolj, tudi ona je samo človek. Vem, da veliko ljudi ne verjame, da je. Tudi sama sem v enem izmed pogovorov rekla, da ni, ampak je (smeh). Navijači morajo vedeti, da smo tudi športniki samo ljudje.
Še bolj presenetljivi pa so bili izidi moške tekme na srednji skakalnici.
Drži, ampak to so tekme na manjših napravah. Ker je vsaka napaka še toliko bolj kaznovana, se dogajajo presenečenja. Praktično vedno.
Skakalni spored na ZOI 2026 se danes nadaljuje z moško posamično tekmo na veliki skakalnici (18.45), jutri bo ob istem času še ženska preizkušnja. Zadnja tekma bo na sporedu v ponedeljek (19.00), ko bo krst na igrah doživela moška superekipna tekma dvojic.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje